[ Pobierz całość w formacie PDF ]
mi so 0 umeli zamolklo njih zeleni valovi in iz zelenih
valov so se dvigala bela telesa njegovih ljubic) in da se
mu ni videlo ne konca ne kraja. Kadar je zibal veter ko-
0 ate vrhove, je 0 umelo neskonãno morje. Tod okoli, na
mehkem mahu, v skritih lopah (rdeãeroÏasti, 0 iroki di-
vani so bili v teh lopah, takó globoko v senci, da jih je
ãlovek komaj opazil), tod okoli je hodil z njimi, z ono
sinoãi, s to nocoj &
Pred gledali0 ãem je bilo Ïivahno, ljudjé so stali ob
portalu ter kadili cigarete in se razgovarjali, vozovi so
prihajali in ãipke so 0 umele, ko so stopale iz vozov de-
bele, bogato obleãene dostojne dame in vitke ljubice
ple0 astih trgovcev in izsesanih kavalirjev.
Jereb se je prestra0 il gneãe; bal se je, da bi se ne ob-
drgnil s svojim nespretnim komolcem, s svojo opra0 eno
obleko ob parfumirano, ãisto toaleto ter si takó nakopal
neprijaznost in zasluÏeno zaniãevanje lepe dame. Spla-
zil se je plah in poniÏen ob zidu ter se napotil po stop-
124
KNJIGA ZA LAHKOMISELNE LJUDI
BESeDA
nicah na tretjo galerijo. Ko je sedel na svoj prostor, se je
mahoma pordeãilo njegovo lice in vzdignil je glavo.
Pri0 el je zgodaj; galerije so bile Ïe precej polne, a spo-
daj v parterju je stalo med sedeÏi samó par starih Ïidov;
tudi loÏe so bile 0 e skoro prazne. In prijetno mu je bilo,
da je bil pri0 el takó zgodaj. Ves je bil poln trepetajoãe-
ga, pol veselega, pol bolestnega priãakovanja. Muãilo ga
je, da bi stokal od boleãine, ali ta boleãina je bila raz-
ko0 no sladka, kot da bi mu trgali ljubice beli zobjé meso
iz telesa. Njegova lica so gorela in njegove 0 iroko odprte
oãí so sanjale poÏeljive sanje.
Obleke so 0 umele, mnogo0 tevilne duri so se odpira-
le in zapirale, gledali0 ãe se je polagoma polnilo. Gledal
je na levo, v loÏo prvega reda, tretjo od odra. LoÏa je bila
0 e temna in lotevala se ga je tiha, komaj zavedna boja-
zen. Bal se je same misli, da bi bilo vse priãakovanje
prazno, da bi bil ves veãer izgubljen, uniãen. Samó en-
krat se je vraãal takó iz gledali0 ãa in ni se hotel spomi-
njati tiste neizmerno Ïalostne noãi; kakó, da bi jo Ïivel
0 e enkrat, vso dolgo, prazno noã! & Nekdó se je zasme-
jal glasno v parterju in Jereb se je ozrl dol. Ko je dvignil
glavo, je bila loÏa razsvetljena in visoka, mlada, morda
komaj dvajsetletna Ïenska, je stala v ospredju. Jereb se
je sklonil; Ïile na ãelu in na sencih so se mu napele, takó
se mu je izlila kri v obraz in iz obraza v srce.
125
KNJIGA ZA LAHKOMISELNE LJUDI
BESeDA
Za njó je stal prileten, visok in pleãat ãlovek; redke
lasé je imel poãesane na ple0 o, ki se je dvigala precej
daleã iz obokanega ãela; njegov obraz je bil krepko re-
zan, toda lica so bila Ïe usehla in brez barve. Razgovar-
jala se nista mnogo; on je gledal s praznim, dolgoãasnim
pogledom po loÏah in po parketu. Mimogredé se je ozrl
sluãajno na galerijo in Jereb se je zdrznil pod njegovim
pogledom, osramoãen in prepla0 en, kot da bi ga bil kdo
sunil na cesti: »Neokretni ãlovek, kaj nimate dovolj pro-
stora?«
Njen obraz je bil majhen, fin; skoro je izginil pod
krasno teÏo svetlih, Ïareãerdeãih las. Velike temnosive
oãí so gledale iz tega drobnega obraza mirno in sanja-
vo; sanjav in skoro otoÏen, truden smehljaj je leÏal na
ustnicah, polnih in otro0 kih, kakor 0 e nedotaknjenih.
Polt na licih, na vratu, na razgaljenih ramah je bila takó
ãisto, ble0 ãeãe bela, kakor ni videl Jereb take mlade,
jutranje, neomadeÏevane belote 0 e nikoli v svojem Ïiv-
ljenju. Roke v naroãju je sedela mirno, kot da bi vr0 ila ne
ravno neprijetno, a dolgoãasno dolÏnost. Oãí so ji bile
zastrte, brez ognja in Ïivljenja; kakor da bi ne ãutila sto-
tero pogledov, poÏeljivo vsesanih v njene gole rame. Ni
ji bilo ne na veselje, ne na Ïalost, da so se dotikali neãis-
ti, pijani pogledi njenih Ïareãih las, njenega nedotak-
njenega in nedotakljivega drobnega obraza, njenega
vratú in njenih polnih, polodprtih ustnic; ni se umika-
126
KNJIGA ZA LAHKOMISELNE LJUDI
BESeDA
la vroãim, poÏeljivim pogledom; nagibala se je celó niÏ-
je, da je padala svetloba naravnost na njene bele rame
in na njen vrat, odgaljen globoko do mladih, polno raz-
vitih prs. Takó je vr0 ila svojo ne ravno neprijetno, a dol-
goãasno dolÏnost.
Jereb ni sli0 al natanko, kaj so govorili na odru; tudi
poslu0 al ni posebno pazljivo. A bilo mu je prijetno, da so
igrali, govorili in prepevali; zeló so ga veselili glasovi vio-
lin, ki so zazveneli ãasih jasno in zmagoslavno iz orkes-
tra. Leno, sladko ãustvo ga je objelo vsega; leglo mu je
celó na obraz in njegove ustnice so se smehljale. Bilo mu
je, kakor da bi se kopal, kot da bi leÏal do ustnic v ãisti,
mlaãni vodi, zaspan, prijetno len. In njegove oãí so se
igrale prav po otro0 ko. Gladile so poãasi, z lahnimi, lju-
beznivimi, kakor oãetovskimi pogledi njene bujne, Ïa-
reãerdeãe lasé, nato so drsali pogledi njegovi navzdol,
nekoliko vznemirjeni, nekoliko trepetajoãi, dol po niz-
kem, belem ãelu, poboÏali so mehke, ozke, lahno obo-
kane obrvi, napotili se poãasi na desno stran, dol k
drobnemu u0 escu, pol zakopanemu pod teÏkimi, rdeãi-
mi kodri, ukvarjali so se tam za trenotek s svetlim sma-
ragdom, ki si je bil izbral svoje mesto na tistem drob-
nem belem u0 escu, in potem so hiteli, oprezno in bo-
jeãe, a pol Ïe pijani od ljubezni, od poÏelenja preko
mehkih gorkih, belih lic mimo ãudovito ustvarjenega,
prav majhno, neopazno vzboãenega noska do tiste neiz-
127
KNJIGA ZA LAHKOMISELNE LJUDI
BESeDA
rekljivo umetno zarezane ãrte, do lahko privzdignjene
zgornje ustnice, ozrli so se spotoma z zado0 ãenjem in
radostjo na vrsto krepkih belih zob, ki so gledali skrivaj
izza pol odprtih, vroãih, napetih ustnic, in vsesali so se
naposled v te pol odprte, vroãe, napete ustnice, pili so
do pijanosti ter zdrknili pijani in polnoãno razposajeni
dol preko ozke, okrogle, bele bradice najlep0 e, belo-
ble0 ãeãe skalice na svetu , dol na vrat, na rame, na
polne rame, na kraljevski vrat, in pili so ter se igrali,
smejali se in se spotikali, in jecali od neãistega veselja ter
se izgubili navsezadnje utrujeni od poÏelenja in neza-
vedni ãez valovito in valujoãe belo brdo med dvoje pol-
nih devi0 kih, v tihem spanju se zibajoãih prs & Takó
lepo so se zabavale njegove oãí &
Ali hitro je minilo vse veselje. Zadnji, ki se je poklonil
pred odrom ter pokazal ob tej priliki obãinstvu svojo
svetlo ple0 o, je bil debeli reÏiser. Ljudjé so se gnetli pri
izhodih; parter je bil v trenotku prazen. Ona je vstala v
loÏi in tudi Jereb je hitel mimo garderob in po stopnicah
navzdol, da bi jo videl 0 e enkrat. V veÏi je bilo zeló Ïi-
vahno; od vseh straní so hiteli ljudje h glavnemu izho-
du. Jereb se je oziral, ali ni je ugledal v gneãi in Ïe se je
bal, da je zamudil. Stisnil se je v kot ob velikih vratih,
gledal na obraze, ki so prihajali mimo njega ter dihal
váse parfum, ki se je dvigal iz 0 umeãih oblek. Ves 0 e sre-
ãen in vznemirjen od uÏivanja, je pozabil v tem hipu
128
KNJIGA ZA LAHKOMISELNE LJUDI
BESeDA
popolnoma náse; ãutil se ni ne sme0 nega in ne nerodne-
ga in ni se zavedal, da bi blodil za neãim nedoseÏnim.
S hitrimi koraki je pri0 la proti izhodu, visoka, vitka,
ogrnjena v dolg pla0 ã. Njen spremljevalec je 0 el par ko-
rakov zadaj, nekoliko sklonjen, dolgoãasen in zaspan.
Jereb se je zdrznil; oãí so se mu omeglile in ob0 lo ga je
predrznoveselo, dotlej neznano razpoloÏenje. Stopil je
med njó in njega, zadel se je obnjo, takó da je ãutil nje-
no gorko teló, opotekel se je ter ji stopil na pla0 ã.
»Neokretni ãlovek, kaj nimate dovolj prostora?«
On ga je prijel za ramo ter ga potisnil v stran, ona se
je ozrla nanj s hladnim pogledom. Nekdo se je zasme-
jal v bliÏini.
Noã je bila mrzla, in Jereba je zeblo, da se je tresel. Pi-
hal je moãen veter in oblaki so se podili po nebu &
To je hotel, ni mogoãe dvomiti o tem: poljubil bi jo bil
med velikimi vratmi, prião vseh ljudi o Bog!
·e zadnjikrat je zatrepetalo v njem, samó mimogredé
in komaj zavedno tisto predrzno razpoloÏenje! Zakaj bi
je ne poljubil, ãe bi me stvar veselila, in zakaj ne ba0 [ Pobierz caÅ‚ość w formacie PDF ]
zanotowane.pl doc.pisz.pl pdf.pisz.pl rafalstec.xlx.pl
mi so 0 umeli zamolklo njih zeleni valovi in iz zelenih
valov so se dvigala bela telesa njegovih ljubic) in da se
mu ni videlo ne konca ne kraja. Kadar je zibal veter ko-
0 ate vrhove, je 0 umelo neskonãno morje. Tod okoli, na
mehkem mahu, v skritih lopah (rdeãeroÏasti, 0 iroki di-
vani so bili v teh lopah, takó globoko v senci, da jih je
ãlovek komaj opazil), tod okoli je hodil z njimi, z ono
sinoãi, s to nocoj &
Pred gledali0 ãem je bilo Ïivahno, ljudjé so stali ob
portalu ter kadili cigarete in se razgovarjali, vozovi so
prihajali in ãipke so 0 umele, ko so stopale iz vozov de-
bele, bogato obleãene dostojne dame in vitke ljubice
ple0 astih trgovcev in izsesanih kavalirjev.
Jereb se je prestra0 il gneãe; bal se je, da bi se ne ob-
drgnil s svojim nespretnim komolcem, s svojo opra0 eno
obleko ob parfumirano, ãisto toaleto ter si takó nakopal
neprijaznost in zasluÏeno zaniãevanje lepe dame. Spla-
zil se je plah in poniÏen ob zidu ter se napotil po stop-
124
KNJIGA ZA LAHKOMISELNE LJUDI
BESeDA
nicah na tretjo galerijo. Ko je sedel na svoj prostor, se je
mahoma pordeãilo njegovo lice in vzdignil je glavo.
Pri0 el je zgodaj; galerije so bile Ïe precej polne, a spo-
daj v parterju je stalo med sedeÏi samó par starih Ïidov;
tudi loÏe so bile 0 e skoro prazne. In prijetno mu je bilo,
da je bil pri0 el takó zgodaj. Ves je bil poln trepetajoãe-
ga, pol veselega, pol bolestnega priãakovanja. Muãilo ga
je, da bi stokal od boleãine, ali ta boleãina je bila raz-
ko0 no sladka, kot da bi mu trgali ljubice beli zobjé meso
iz telesa. Njegova lica so gorela in njegove 0 iroko odprte
oãí so sanjale poÏeljive sanje.
Obleke so 0 umele, mnogo0 tevilne duri so se odpira-
le in zapirale, gledali0 ãe se je polagoma polnilo. Gledal
je na levo, v loÏo prvega reda, tretjo od odra. LoÏa je bila
0 e temna in lotevala se ga je tiha, komaj zavedna boja-
zen. Bal se je same misli, da bi bilo vse priãakovanje
prazno, da bi bil ves veãer izgubljen, uniãen. Samó en-
krat se je vraãal takó iz gledali0 ãa in ni se hotel spomi-
njati tiste neizmerno Ïalostne noãi; kakó, da bi jo Ïivel
0 e enkrat, vso dolgo, prazno noã! & Nekdó se je zasme-
jal glasno v parterju in Jereb se je ozrl dol. Ko je dvignil
glavo, je bila loÏa razsvetljena in visoka, mlada, morda
komaj dvajsetletna Ïenska, je stala v ospredju. Jereb se
je sklonil; Ïile na ãelu in na sencih so se mu napele, takó
se mu je izlila kri v obraz in iz obraza v srce.
125
KNJIGA ZA LAHKOMISELNE LJUDI
BESeDA
Za njó je stal prileten, visok in pleãat ãlovek; redke
lasé je imel poãesane na ple0 o, ki se je dvigala precej
daleã iz obokanega ãela; njegov obraz je bil krepko re-
zan, toda lica so bila Ïe usehla in brez barve. Razgovar-
jala se nista mnogo; on je gledal s praznim, dolgoãasnim
pogledom po loÏah in po parketu. Mimogredé se je ozrl
sluãajno na galerijo in Jereb se je zdrznil pod njegovim
pogledom, osramoãen in prepla0 en, kot da bi ga bil kdo
sunil na cesti: »Neokretni ãlovek, kaj nimate dovolj pro-
stora?«
Njen obraz je bil majhen, fin; skoro je izginil pod
krasno teÏo svetlih, Ïareãerdeãih las. Velike temnosive
oãí so gledale iz tega drobnega obraza mirno in sanja-
vo; sanjav in skoro otoÏen, truden smehljaj je leÏal na
ustnicah, polnih in otro0 kih, kakor 0 e nedotaknjenih.
Polt na licih, na vratu, na razgaljenih ramah je bila takó
ãisto, ble0 ãeãe bela, kakor ni videl Jereb take mlade,
jutranje, neomadeÏevane belote 0 e nikoli v svojem Ïiv-
ljenju. Roke v naroãju je sedela mirno, kot da bi vr0 ila ne
ravno neprijetno, a dolgoãasno dolÏnost. Oãí so ji bile
zastrte, brez ognja in Ïivljenja; kakor da bi ne ãutila sto-
tero pogledov, poÏeljivo vsesanih v njene gole rame. Ni
ji bilo ne na veselje, ne na Ïalost, da so se dotikali neãis-
ti, pijani pogledi njenih Ïareãih las, njenega nedotak-
njenega in nedotakljivega drobnega obraza, njenega
vratú in njenih polnih, polodprtih ustnic; ni se umika-
126
KNJIGA ZA LAHKOMISELNE LJUDI
BESeDA
la vroãim, poÏeljivim pogledom; nagibala se je celó niÏ-
je, da je padala svetloba naravnost na njene bele rame
in na njen vrat, odgaljen globoko do mladih, polno raz-
vitih prs. Takó je vr0 ila svojo ne ravno neprijetno, a dol-
goãasno dolÏnost.
Jereb ni sli0 al natanko, kaj so govorili na odru; tudi
poslu0 al ni posebno pazljivo. A bilo mu je prijetno, da so
igrali, govorili in prepevali; zeló so ga veselili glasovi vio-
lin, ki so zazveneli ãasih jasno in zmagoslavno iz orkes-
tra. Leno, sladko ãustvo ga je objelo vsega; leglo mu je
celó na obraz in njegove ustnice so se smehljale. Bilo mu
je, kakor da bi se kopal, kot da bi leÏal do ustnic v ãisti,
mlaãni vodi, zaspan, prijetno len. In njegove oãí so se
igrale prav po otro0 ko. Gladile so poãasi, z lahnimi, lju-
beznivimi, kakor oãetovskimi pogledi njene bujne, Ïa-
reãerdeãe lasé, nato so drsali pogledi njegovi navzdol,
nekoliko vznemirjeni, nekoliko trepetajoãi, dol po niz-
kem, belem ãelu, poboÏali so mehke, ozke, lahno obo-
kane obrvi, napotili se poãasi na desno stran, dol k
drobnemu u0 escu, pol zakopanemu pod teÏkimi, rdeãi-
mi kodri, ukvarjali so se tam za trenotek s svetlim sma-
ragdom, ki si je bil izbral svoje mesto na tistem drob-
nem belem u0 escu, in potem so hiteli, oprezno in bo-
jeãe, a pol Ïe pijani od ljubezni, od poÏelenja preko
mehkih gorkih, belih lic mimo ãudovito ustvarjenega,
prav majhno, neopazno vzboãenega noska do tiste neiz-
127
KNJIGA ZA LAHKOMISELNE LJUDI
BESeDA
rekljivo umetno zarezane ãrte, do lahko privzdignjene
zgornje ustnice, ozrli so se spotoma z zado0 ãenjem in
radostjo na vrsto krepkih belih zob, ki so gledali skrivaj
izza pol odprtih, vroãih, napetih ustnic, in vsesali so se
naposled v te pol odprte, vroãe, napete ustnice, pili so
do pijanosti ter zdrknili pijani in polnoãno razposajeni
dol preko ozke, okrogle, bele bradice najlep0 e, belo-
ble0 ãeãe skalice na svetu , dol na vrat, na rame, na
polne rame, na kraljevski vrat, in pili so ter se igrali,
smejali se in se spotikali, in jecali od neãistega veselja ter
se izgubili navsezadnje utrujeni od poÏelenja in neza-
vedni ãez valovito in valujoãe belo brdo med dvoje pol-
nih devi0 kih, v tihem spanju se zibajoãih prs & Takó
lepo so se zabavale njegove oãí &
Ali hitro je minilo vse veselje. Zadnji, ki se je poklonil
pred odrom ter pokazal ob tej priliki obãinstvu svojo
svetlo ple0 o, je bil debeli reÏiser. Ljudjé so se gnetli pri
izhodih; parter je bil v trenotku prazen. Ona je vstala v
loÏi in tudi Jereb je hitel mimo garderob in po stopnicah
navzdol, da bi jo videl 0 e enkrat. V veÏi je bilo zeló Ïi-
vahno; od vseh straní so hiteli ljudje h glavnemu izho-
du. Jereb se je oziral, ali ni je ugledal v gneãi in Ïe se je
bal, da je zamudil. Stisnil se je v kot ob velikih vratih,
gledal na obraze, ki so prihajali mimo njega ter dihal
váse parfum, ki se je dvigal iz 0 umeãih oblek. Ves 0 e sre-
ãen in vznemirjen od uÏivanja, je pozabil v tem hipu
128
KNJIGA ZA LAHKOMISELNE LJUDI
BESeDA
popolnoma náse; ãutil se ni ne sme0 nega in ne nerodne-
ga in ni se zavedal, da bi blodil za neãim nedoseÏnim.
S hitrimi koraki je pri0 la proti izhodu, visoka, vitka,
ogrnjena v dolg pla0 ã. Njen spremljevalec je 0 el par ko-
rakov zadaj, nekoliko sklonjen, dolgoãasen in zaspan.
Jereb se je zdrznil; oãí so se mu omeglile in ob0 lo ga je
predrznoveselo, dotlej neznano razpoloÏenje. Stopil je
med njó in njega, zadel se je obnjo, takó da je ãutil nje-
no gorko teló, opotekel se je ter ji stopil na pla0 ã.
»Neokretni ãlovek, kaj nimate dovolj prostora?«
On ga je prijel za ramo ter ga potisnil v stran, ona se
je ozrla nanj s hladnim pogledom. Nekdo se je zasme-
jal v bliÏini.
Noã je bila mrzla, in Jereba je zeblo, da se je tresel. Pi-
hal je moãen veter in oblaki so se podili po nebu &
To je hotel, ni mogoãe dvomiti o tem: poljubil bi jo bil
med velikimi vratmi, prião vseh ljudi o Bog!
·e zadnjikrat je zatrepetalo v njem, samó mimogredé
in komaj zavedno tisto predrzno razpoloÏenje! Zakaj bi
je ne poljubil, ãe bi me stvar veselila, in zakaj ne ba0 [ Pobierz caÅ‚ość w formacie PDF ]